Polovica zmage, polovica opozorila: kaj sodba ESČP v zadevi Makovac in Latin pove o Sloveniji — in česa ne

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je 6. oktobra 2026 v zadevi Makovac in Latin proti Sloveniji odločilo razpolovljeno: hrvaški ribički Franki Makovac kršitve pravice do poštenega sojenja ni ugotovilo (5:2), ribiču Michaelu Latinu pa jo je — soglasno. Sodba se ne dotika veljavnosti arbitražne razsodbe o meji, ne narekuje sistemskih ukrepov in ne prisojuje odškodnine; je pa prvi vsebinski precedens v skupini več kot 800 pritožb hrvaških ribičev, ki Sloveniji bosta v naslednjih mesecih in letih dajali ton.

Kaj je sodišče pravzaprav odločilo

Senat sedmih sodnikov ESČP je v sredo, 6. oktobra 2026, objavil sodbo v združenih zadevah Makovac in Latin proti Sloveniji (pritožbi št. 15525/23 in 15532/23), ki sta bili vloženi 6. aprila 2023 (ESČP). Pritožnika, hrvaška državljana iz Savudrije, sta izpodbijala prekrškovna postopka, v katerih sta bila oglobljena zaradi dogodkov v Piranskem zalivu: Franka Makovac je bila leta 2018 kaznovana z 500 evri globe zaradi nezakonitega prečkanja meje s plovilom, Michael Latin pa leta 2020 z 840 evri zaradi gospodarskega ribolova brez dovoljenja in neupoštevanja odredbe ribiškega inšpektorja, naj ustavi plovilo (RTVSLO). Oba sta trdila, da sta bila obsojena brez ustne obravnave in brez možnosti učinkovite obrambe, torej v nasprotju s prvim in tretjim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP); sklicevala sta se tudi na 7. člen (ni kazni brez zakona), ker da slovenski organi na območju, ki ga Hrvaška šteje za svoje, sploh niso pristojni.

Sodišče je izid razcepilo natanko po sredini. Del pritožb, ki se je nanašal na 7. člen — torej posredno na vprašanje, kje sploh teče meja —, je razglasil za nedopusten že v fazi predhodnega preizkusa, ne da bi ga sploh posredoval slovenski vladi v odgovor (GOV.SI). Pri Makovac je s petimi glasovi proti dvema odločilo, da kršitve 6. člena ni bilo: njena obsodba je bila podprta s fotografijami dveh prepoznavnih oseb, videoposnetkom in radarskimi posnetki, dokazov pa ni nikoli zanikala. Pri Latinu je soglasno ugotovilo kršitev prvega odstavka in točke (b) tretjega odstavka 6. člena: njegova obsodba je temeljila zgolj na osebni prepoznavi s strani ribiškega inšpektorja in nekonkretiziranih objavah na družbenih omrežjih, zato bi bila ustna obravnava za preizkus teh dokazov nujna — tudi če je pritožnik izrecno ne bi zahteval (RTVSLO).

Sestava senata je sama po sebi zanimiva: predsedoval mu je grški sodnik Ioannis Ktistakis, poleg njega pa so o zadevi odločali Peeter Roosma (Estonija), Lətif Hüseynov (Azerbajdžan), Darian Pavli (Albanija), Diana Kovatcheva (Bolgarija), Canòlic Mingorance Cairat (Andora) in Vesna Bergant Rakočević kot ad hoc sodnica za Slovenijo (ESČP). Ktistakis in Mingorance Cairat sta v skupnem delno ločenem mnenju zapisala, da bi kršitev moralo sodišče ugotoviti tudi pri Makovac — kar pomeni, da je bila razlika med »slovensko zmago« in dvojnim porazom debela le pet glasov proti dvema. Hrvaška vlada je v postopku sodelovala kot intervenientka na podlagi prvega odstavka 36. člena EKČP, stroške zastopanja obeh pritožnikov pa je krila prav hrvaška država, zato jima sodišče stroškov ni prisodilo (GOV.SI).

Ozadje: Piranski zaliv, arbitraža in »vojna glob«

Sodbe ni mogoče razumeti brez petintridesetletnega ozadja. Meja med Slovenijo in Hrvaško v Piranskem zalivu ostaja sporna že od osamosvojitve obeh držav leta 1991: Slovenija je zatrjevala suverenost nad celotnim zalivom, da bi si zagotovila stik z odprtim morjem, Hrvaška pa mejo po sredinski črti. Leta 2009 sta državi podpisali arbitražni sporazum, po aferi z neprimernimi stiki slovenskega arbitra in agentke pa se je Hrvaška leta 2015 iz postopka umaknila. Arbitražno sodišče je junija 2017 vseeno izdalo razsodbo, ki je Sloveniji dodelilo približno tri četrtine Piranskega zaliva in vzpostavilo koridor do mednarodnih vod; Hrvaška razsodbe do danes ne priznava in je tudi ne izvaja (Courthouse News).

Na terenu se je spor prelil v tiho »vojno glob«. Slovenija je od začetka 2018 sistematično kaznovala hrvaške ribiče, ki lovijo prek arbitražne mejne črte, Hrvaška pa je vzvratno začela globiti slovenske ribiče — do konca leta 2018 so savudriški ribiči po takratnih ocenah zbrali globe za okoli dva milijona evrov, posamezniki, med njimi družina Makovac, pa so postali »rekorderji« po številu plačilnih nalogov (Morski HR). Globe hrvaških organov slovenskim ribičem so do maja 2024 skupaj dosegle 3,4 milijona evrov, podoben znesek pa so na nasprotni strani dosegle tudi slovenske globe hrvaškim ribičem (RTVSLO, Delo). Sodišče EU je januarja 2020 v zadevi Slovenija proti Hrvaški odločilo, da ni pristojno, saj gre za vprašanje mednarodnega in ne evropskega prava.

Pravno asimetrijo je leta 2024 potrdilo tudi ESČP samo: v zadevi Chelleri in drugi proti Hrvaški je pritožbe slovenskih ribičev, ki so trdili, da jih Hrvaška ne sme kaznovati za ribolov v »slovenskem« morju (7. člen EKČP), soglasno razglasilo za nedopustne, ker je hrvaška zakonodaja mejo na sredinski črti določala dovolj predvidljivo, sodišče pa ni pristojno presojati veljavnosti arbitražne razsodbe (HUDOC). Proti Hrvaški je bilo vloženih 451 pritožb slovenskih državljanov in enega podjetja, proti Sloveniji pa več kot 800 pritožb hrvaških ribičev — slednje z drugačnim, procesnim nabojem po 6. členu (MVEP). Zadeva Makovac in Latin je bila iz te množice izbrana kot prva vsebinska preizkušnja.

Pravno jedro: kdaj je ustna obravnava nujna

Najpomembnejši — in za Slovenijo najbolj spodbuden — del sodbe je potrditev, da slovenska zakonodajna zasnova sama po sebi ni v nasprotju s konvencijo. Zakon o prekrških v skrajšanem postopku dopušča, da sodnik odloči brez zaslišanja obdolženca, če na podlagi obdolžilnega predloga in priloženih dokazov spozna, da je obdolženec prekršek storil (Uradni list RS). ESČP je v 119. odstavku sodbe izrecno zapisalo, da možnost, da sodnik sam presodi, ali je potrebno zaslišanje, sama po sebi ni neskladna s standardi 6. člena (GOV.SI). Kršitev torej ni v pravilu, temveč v njegovi uporabi v konkretnem primeru.

Razmejitev med primeroma je metodološko čista in jo je vredno razumeti, ker bo dajala ton vsem prihodnjim odločitvam. Pri Makovac so bili dokazi objektivne narave — fotografiji prepoznavnih oseb, video, radar, uradne evidence o plovilih —, pritožnica pa ni nikoli zanikala, da je na posnetkih, čeprav je imela vpogled v spis in možnost dokaze izpodbijati; ustna obravnava bi bila v takih okoliščinah prazna forma. Pri Latinu je bila kakovost fotografij s kraja prekrška tako slaba, da ni omogočala prepoznave oseb (131. odstavek), obsodba pa je dejansko slonela na osebni zaznavi inšpektorja, ki ga je pritožniku — ob incidentu, ko je hrvaška policija inšpektorju preprečila dostop do plovila — nemogoče bilo učinkovito izpodbijati brez zaslišanja (132. odstavek); sklic na objave na družbenih omrežjih pa je ostal nekonkretiziran, slovenska sodišča pa se do tega očitka sploh niso opredelila (135. odstavek) (GOV.SI, Dnevnik). Sodišče je upoštevalo tudi, da je bil Latin že večkrat v podobnih postopkih in da bi mu ob neplačilu glob lahko grozila celo zaporna kazen.

Poanta je torej pragmatična in v grobem tudi navodilo slovenskim organom za prihodnost: papirni, hitri postopek zdrži le toliko, kolikor zdržijo objektivni dokazi. Kadar se ugotovitev identitete storilca opira na subjektivno zaznavo uradne osebe ali na nedoločene digitalne sledi, postane kontradiktornost — zaslišanje, javna obravnava, možnost izpodbijanja — procesni minimum, ki ga ni mogoče odločiti »po spisu«. Ločeno mnenje sodnikov Ktistakisa in Mingorance Cairat, ki bi kršitev videlo že pri Makovac, hkrati opozarja, da je meja med dopustnim in nedopustnim tanka in da se lahko praksa sodišča ob množici podobnih pritožb še zaostri (RTVSLO).

Sistemsko vprašanje: 800+ pritožb, a (za zdaj) brez sistemskih ukrepov

Za slovensko državo je bil strateško najpomembnejši odgovor na vprašanje, ali gre za sistemski problem. Hrvaška — tako kot intervenientka v postopku kot prek svoje zastupnice pred ESČP — je zatrjevala, da slovenska sodišča ustno obravnavo v zadevah hrvaških ribičev izvedejo le v približno enem od tristo primerov, in pozivala k določitvi splošnih ukrepov (Dnevnik). Sodišče se temu ni poklonilo: kršitev pri Latinu je po njegovem temeljila na specifičnih okoliščinah njegovega postopka, za oceno, ali so primerljive s celotno skupino več kot 800 pritožb, pa v tej fazi nima dovolj podatkov. Splošnih ukrepov zato ni določilo — a je izrecno opozorilo, da bo vprašanje pozorno spremljalo pri obravnavi prihodnjih pritožb (GOV.SI).

Razsežnosti zalogaja nazorno pokažejo številke. Okrajno sodišče v Kopru, ki je edino pristojno za tovrstne zadeve, je od izdaje arbitražne razsodbe leta 2017 do konca septembra 2026 odločilo o 3345 zadevah, povezanih s prekrškovnimi postopki zoper hrvaške ribiče; nerešenih je ostalo nekaj več kot sto zadev iz let 2025 in 2026, nove pa še prihajajo (Regional Obala). Odvetnik obeh pritožnikov Robert Travaš navaja, da je na ESČP vloženih skoraj 1000 podobnih pritožb, ki izpodbijajo več kot 1000 prekrškovnih postopkov (RTVSLO).

Zanimiv je protiutežni argument Vrhovnega sodišča RS, ki se je nanj mediji skoraj niso ustavili: v manjšem številu primerov, ko je višje sodišče odločitve razveljavilo in je okrajno sodišče vendarle razpisalo naroke za zaslišanje kršiteljev in prič, se hrvaški ribiči kljub pravilno vročenim vabilom narokov niso udeležili niti niso opravičili izostankov (Dnevnik). To sodbi sicer ne odvzema veljave — ESČP je pri Latinu poudaril, da bi moralo sodišče obravnavo odrediti tudi brez izrecne zahteve —, kaže pa, da je »sistemska slika« bolj siva, kot jo poskušajo naslikati obe politični prestavi: na eni strani birokratska rutina množičnih glob, na drugi strani pa tudi strateško bojkotiranje postopkov, katerih izid je za pritožnike ugodnejši v Strasbourgu kot v Kopru.

Komentar: zmaga, poraz ali oboje hkrati?

Odziv Ministrstva za pravosodje, objavljen na dan sodbe, je vzorčno uradniško uravnotežen: poudari, da sodba ne vpliva na veljavnost arbitražne razsodbe in ne spreminja stanja na terenu, da je del glede 7. člena padel že v filtru dopustnosti, da sistemskih ukrepov ni, in napove, da bo ministrstvo sodbo preučilo ter opredelilo individualne in splošne ukrepe za izvršitev — Slovenija naj bi trenutno izvrševala šest dokončnih sodb ESČP (GOV.SI). Vse to je točno. A ravno v svoji točnosti sporočilo razkriva tudi omejitev vladnega branja: tiho preskoči dejstvo, da je Slovenija izgubila na točki, ki je pravno najbolj občutljiva — na zagotavljanju elementarnih procesnih jamstev v postopkih, ki jih sama izvaja množično. Soglasna kršitev 6. člena ni marginalen opomin; je ugotovitev, da je bil človek obsojen brez možnosti, da bi se učinkovito branil.

Politološko branje je prav tako poučno. Sodbo je sprejela nova vlada, ki jo vodi minister za pravosodje Mihael Zupančič (imenovan junija 2026), ki se je z vrhom ESČP — predsednikom Mattiasom Guyom — sestal v Strasbourgu ravno pet dni pred objavo sodbe, 1. oktobra (GOV.SI, ESČP). Ljubljana in Zagreb bosta sodbo prodajala vsak po svoje: Sloveniji odgovarja razgradnja »sistemskega« narativa in potrditev zakonodajne zasnove, Hrvaški prva konkretna zmaga njenih ribičev po vrsti zavrnitev — po letu 2024, ko je ESČP slovenskim ribičem rekel, da so globe Hrvaške predvidljive in torej konvencijsko sprejemljive (MVEP). A obe branji zgrešita isto bistvo: ESČP se je dosledno in načrtno izognilo vlogi arbitra meje. Ne potrjuje arbitraže (kot bi si želela Ljubljana) in je ne podira (kot bi si želel Zagreb); sporoča le, da državna suverenost — kjer koli že teče njen rob — stoji na procesni marljivosti, ne na gostilni fotografiji ali sumnivih objavah na Facebooku.

Najbolj trezen komentar je paradoksalno prispeval sam ribič: za Savudrijce je problem delfini, ne meja. Sodba to nalašč potrjuje — ugotovitev kršitve je za Latina zadoščala, odškodnine (zahteval je 30.000 evrov) ni prisodila, stanja na terenu ne spreminja (Dnevnik, Dnevnik). Pravna drama, ki jo gledamo, je torej v resnici simptom: dokler se državi ne usedeta za mizo in uredita vsaj ribiškega režima, bosta Piranski zaliv in pisarni ESČP ostali v zanki, ki jo je Vrhovno sodišče RS jedrnato opisalo kot problem, ki »presega sodni sistem«.

Kaj sledi

Sodba senata še ni dokončna: v treh mesecih lahko Slovenija ali pritožnika zahtevata predložitev zadeve velikemu senatu, ki pa take zahteve sprejme redko; odvetnik Travaš je napovedal, da bodo o pritožbi razmišljali predvsem za del, ki zadeva Makovac (Info360). Ko bo sodba dokončna, bo Slovenija v postopku izvrševanja pred Odborom ministrov Sveta Evrope dolžna kršitev odpraviti; ESČP je kot najprimernejše individualno sredstvo izrecno predlagalo obnovo domačega postopka, konkretno prek izrednega pravnega sredstva — zahteve za varstvo zakonitosti pri Vrhovnem sodišču RS — če jo bo Latin vložil (GOV.SI).

Bolj kot Latinovih 840 evrov bo slovensko pravo in politiko pestilo vprašanje splošnih ukrepov. Čeprav jih sodišče ni naložilo, bo ministrstvo težko ignoriralo logiko sodbe: vsaka prihodnja pritožba iz skupine 800+, v kateri bo obsodba slonela na subjektivni prepoznavi uradnika ali nekonkretnih dokazih, je potencialna nova soglasna kršitev. Ceneje in varneje je preventiva — jasnejša notranja pravila, kdaj je zaslišanje obvezno, in doslednejša konkretizacija dokazov že v plačilnih nalogih — kot pa serijska izgubljanje v Strasbourgu, ki bi sčasoma lahko preraslo ravno v tisto ugotovitev sistemske pomanjkljivosti, ki se ji je Slovenija tokrat izognila. Sodba Makovac in Latin je zato najbolje brati kot opozorilni strel: prvi izgubljeni bitki v vojni, ki se je za Slovenijo še zdaleč ni konec — in ki se je, kot sporoča sodba sama, ne da zmagovati le s količino plačilnih nalogov, temveč z njihovo kakovostjo.

Ta članek je informativne novičarsko-analitične narave in ne predstavlja pravnega nasveta. Za pravna vprašanja v konkretnih postopkih se obrnite na odvetnika oziroma pristojni organ. Sodba ESČP v zadevi Makovac in Latin proti Sloveniji (št. 15525/23 in 15532/23) z dne 6. oktobra 2026 v času pisanja še ni dokončna.